Da bi bolje razumeli, kaj je po Freudu nezavedno, je treba na jasen in hkrati poenostavljen način opredeliti tisto, kar se v psihoanalizi imenuje psihični aparat.

V zvezi z našo psiho¹ ali dušnim življenjem sta znani dve stvari: encefalon je tisti del telesa, ki sestavlja naš osrednji živčni sistem in je središče vseh naših dejanj in reakcij, povezan s svojimi dodatki, živci in kitami, ter naša zavestna dejanja, to je tisto, kar prakticiramo, kar smo sposobni opredeliti in prepoznati ter je v našem neposrednem dosegu.

Vse, kar je vmes, nam je neznano. Soobstoj različnih sistemov, ki sestavljajo psihični aparat ne smemo razumeti v anatomskem smislu, ki bi mu ga pripisala teorija možganskih lokalizacij. Pomeni le, da morajo vzburjenja slediti redu je mesto različnih sistemov (LAPLANCHE, 2001).

Psihični aparat

O psihični aparat Za Sigmunda Freuda je psihični aparat ali aparat psihična organizacija, razdeljena na medsebojno povezane psihične instance, ki so topografske in strukturne.

Freud pojmuje psiho kot aparat, ki je zmožen preoblikovati in prenašati določeno energijo. psihični aparat naj bi bil izraz, ki poudarja nekatere značilnosti, ki jih Freudova teorija pripisuje psiho: njeno zmožnost prenašanja in preoblikovanja določene energije ter njeno diferenciacijo v sisteme ali instance (LAPLANCHE, 2001).

Freud predpostavlja načelo regulacije psihičnega aparata, imenovano načelo nevronske inercije, po katerem nevroni težijo k temu, da v celoti izpraznijo vso količino, ki jo prejmejo, in tvorijo ovire za izpraznitev, ki nudijo odpor popolni izpraznitvi.

Psihični aparat torej nima ontološke resničnosti; je pojasnjevalni model, ki ne predpostavlja nobenega denotativnega pomena resničnosti.

Kot nevrolog, ki je bil, je Freud preučeval nevrone in jih opredelil tako, da so se ujemali s poznejšimi opredelitvami, zaradi česar je bil eden od pionirjev anatomskih opredelitev osrednjega živčnega sistema.

Teorija nezavednega

O nezavedno Znano je, da nezavedno obstaja, vendar njegove lokacije ni mogoče določiti, znano je, da se nahaja na nekem mestu psihičnega aparata, vendar njegova natančna lokacija ni znana, tudi zato, ker je nekaj, kar presega anatomsko mejo.

Definicije nezavednega so način, kako razumeti, kaj psihoanaliza počne in o čem govori. Med njenimi najjasnejšimi definicijami so: Psihični kompleks praktično nedoumljive, skrivnostne, nejasne narave, iz katerega naj bi izvirali strasti, strah, ustvarjalnost ter življenje in smrt sama².

Metafora ledene gore

Naš um je kot vrh ledene gore. potopljeni del bi bil potemtakem nezavedno. nezavedno bi bilo globlja in nerazumljiva sfera s še nedosegljivimi ravnmi³. Nezavedno je bilo za Freuda kraj, ki subjektu ni na voljo. Zato je ni mogoče izkoristiti.

Pri oblikovanju koncepta nezavednega je Freud izhajal iz svojih kliničnih izkušenj in je nezavedno razumel kot zbirališče potlačenih travmatičnih spominov, rezervoar impulzov, ki so vir tesnobe, ker so etično in družbeno nesprejemljivi.

Za lažje razumevanje, kaj naj bi bilo nezavedno, je Freud uporabil podobo ledene gore, pri čemer je vidni in manjši, površinski vrh zavestni del, ki je subjektu dostopen, ga je mogoče natančno pregledati, potopljeni del, ki ni dostopen in je po predpostavki večji, pa je nezavedno. To so vse vsebine, ki niso v zavesti. Niso otipljive ali dostopne subjektu.

Nepopustljivi procesi

V nezavednem se nahajajo nepokorne sile, ki si prizadevajo, da bi prešle v zavest, vendar jih ovira represivno sredstvo Lahko trdimo, da so nevrotični simptomi, sanje, neuspešna dejanja in kristusi oblike spoznavanja nezavednega, so oblike njegove manifestacije, zato sta svobodno govorjenje v analitičnem procesu in analitikovo poslušanje edina načina psihoanalitičnega pravila za spoznavanje subjektovega nezavednega.

Nezavedno je tisto, ki določa velik del našega vedenja, čeprav vemo, da obstajajo vidiki njegovega delovanja, ki se jih ne zavedamo. Kot del definicije, ki jo je podal Freud, najdemo 3 temeljne strukture v razumevanju subjekta in njegovega nezavednega: Id, Ego in Superego.

Ego, Id in Superego

• O Id je instanca, iz katere izvira "jaz", ki ga vodi načelo užitka, libido.
• Že Ego je del, ki ga vodi načelo resničnosti.
• In Superego je "odgovorna" instanca, ki cenzurira, prepoveduje, narekuje pravila subjektu.

Velja omeniti, da je za Lacana nezavedno strukturirano kot jezik.

Želim informacije za vpis na tečaj psihoanalize .

Bibliografske reference: Garcia-Roza, Luiz Alfredo, 1936. Freud e o inconsciente. 24.ed. - Rio de Janeiro: Jorge Zahar Ed., 2009. ¹ Freud, Sigmund. Uredil Tavares, Pedro Heliodor; Morais, Maria Rita Salzano. Compendium of Psychoanalysis and other unfinished writings. Bilingual Edition - Autentica. 1940. ² Psychoanalysis Training. Modul 2: Theory of Subject and Personality. str. 3. ³ TrainingModul 2: Teorija subjekta in osebnosti. str. 4.

Avtor: Denilson Louzada