Vedenjska terapija in psihoanaliza sta dva izmed različnih načinov terapije, ki posameznikom pomagajo pri psiholoških in vedenjskih motnjah ter osebnem in socialnem razvoju.

Vedenjska terapija in psihoanaliza

Psihoanaliza je terapija nezavednega, ki poskuša najti in rešiti psihične težave, ki so pogosto posledica travm iz otroštva in ki ovirajo vsakdanje življenje. To terapijo je razvil psihiater Sigmund Freud (1856-1939), medtem ko je vedenjska terapija psihološki pristop, katerega cilj je raziskati pogojenost vedenja glede na dražljaje iz okolja.

Razvila se je iz behavioristične teorije Johna Broadusa Watsona (1878-1958), ki velja za "očeta" behaviorizma, vendar je teorije in tehnike, ki se uporabljajo v analizi vedenja, oblikoval B. F. Skinner. Teorije Behaviorizem ali behaviorizem je področje psihologije, ki preučuje vedenje ljudi in živali. Je eden od treh glavnih tokov psihologije, skupaj z geštalt psihologijo in analitično psihologijo (psihoanalizo).

Njegovo preučevanje temelji na objektivnih podatkih: "Po mnenju behaviorizma posameznik oblikuje svoje vedenjske vzorce glede na dražljaje, ki jih prejema iz okolja." Z drugimi besedami, socialno, družinsko, kulturno in versko okolje vpliva na razvoj osebnosti in na to, kako človek deluje v posameznem okolju. Na podlagi zaznav in interpretacij posameznika se oblikujejo prepričanja in načini delovanja, ki določajo posameznikovo vedenje.

Izobraževanje, vedenjska terapija in psihoanaliza

Tako lahko vidimo, da se vedenjski vzorci spreminjajo glede na kraj ali skupino ljudi, s katerimi se nahajamo. Nihče se na primer ne vede enako doma in v službi ali na zabavi in v cerkvi. Pri vzgoji otrok je vpliv okolja, v katerem odraščajo, še bolj očiten, saj ponavljajo vzorce, ki jih zaznavajo pri starših, nato pa še pri učiteljih in sošolcih.

Kadar vedenje povzroča škodo ter škoduje zdravju in življenju na splošno, je treba prepoznati in spremeniti vzorce, ki so takšno vedenje pogojevali. Ameriški psihiater Aaron T. Beck, ki velja za očeta kognitivno-vedenjske terapije, je opazil, da negativne misli, ki jih je imenoval "avtomatske misli" o sebi, kot so: ne morem, nisemsposobni, itd., ustvarjajo destruktivno vedenje, zato je treba te "avtomatske misli" prepoznati, da bi jih premagali.

V večini primerov je tovrstno negativno razmišljanje o sebi posledica okolja in negativnih ljudi, s katerimi človek živi, ter njihovega razvrednotenja. Veliko ljudi vedno skrbi, kaj si drugi mislijo o vas, in to je napaka.

Vedenjska terapija in psihoanaliza: rešitev in razumevanje

Čeprav je cilj vedenjske terapije odpraviti "zunanji problem", je večina vedenjskih motenj lahko posledica neke duševne motnje, kot je strah ali travma, na primer fobije (na primer strah pred podganami ali pajki), stres, ki vodi v grizenje nohtov ali puljenje las, in druge.

Psihoanaliza velja za področje teoretičnih in praktičnih študij, ki raziskuje in poskuša razumeti implicitne pomene, zato je ta terapija posvečena tistemu, kar je onkraj cilja. Freud meni, da je odgovor na notranje in zunanje konflikte mogoče najti v človekovem umu; zanj je telesni simptom posledica konflikta, ki je prej obstajal v psihi, in z odkritjem izvora težave jo lahko posameznik reši.

Prepričan je bil, da se lahko pacient z zavedanjem nezavednih misli "osvobodi travm, čustev in potlačenih izkušenj ter se s pomočjo samospoznanja nauči bolje obvladovati sebe in druge ter ozdravi duševnih motenj, nevroz in psihoz".

Glavne razlike

Psihoanaliza poskuša ozavestiti vse, kar je v nezavednem in kar ogroža posameznikovo telesno in duševno zdravje, in išče nezavedne spomine, da bi razrešila travme. Medtem ko se vedenjska terapija osredotoča na težavo v sedanjem trenutku in se kaže navzven.

Tako lahko rečemo, da si psihoanaliza prizadeva razrešiti notranje konflikte, ki se kažejo navzven, vedenjska terapija pa je namenjena razreševanju zunanjih vedenjskih vzorcev, ki jih je posameznik prevzel na negativen način.

Tehnike psihoanalize

Glavna tehnika psihoanalize je svobodna asociacija, ki je sestavljena iz tega, da analiziranec prosto govori, kar mu pride na misel, brez cenzure ali strahu, da bi se mu to, kar se mu zdi, zdelo nepomembno. Za Freuda že samo dejstvo govorjenja sprosti psihične napetosti in razbremeni posameznika.

"Ko od pacienta zahtevam, naj se znebi vsakršnega razmišljanja in mi pove vse, kar se mu plete po glavi, (...) se imam za upravičenega sklepati, da je to, kar mi pove, najbolj neškodljivega in poljubnega videza, povezano z njegovim patološkim stanjem." (Freud, "Interpretacija sanj", 1900, str. 525).

Po njegovem mnenju je ob svobodnem povezovanju misli mogoče dostopati do nezavednega, kjer je vse "zloženo", do potlačenih čustev in bolečin, do katerih zavestni um nima več dostopa in ki so izvor telesnih in duševnih motenj. Iz teh "odklopljenih" misli začneta terapevt in analizant povezovati in jih organizirati, da bi prišla do rešitve problema.

Ponovno kartiranje idej, vedenjska terapija in psihoanaliza

To "ponovno sestavljanje" idej analizantu ponudi nov pomen travmatičnega dogodka ali potlačene želje, kar pomeni nekakšno "zdravljenje z besedo".

Želim informacije za vpis na tečaj psihoanalize .

Za razliko od psihoanalitične tehnike, katere cilj je dostop do nezavednega, da bi našli izvor težave, ima vedenjska terapija širok nabor tehnik, saj za vsako vrsto vedenja, ki ga želite spremeniti, obstaja drugačna tehnika.

Med njimi lahko omenimo: modeliranje "Po Atkinsonu (2002) modeliranje pomeni krepitev le tistih različic odzivov, ki odstopajo v smeri, ki jo želi eksperimentator (...) učinkovito je pri premagovanju strahov in anksioznosti, saj ponuja možnost opazovanja druge osebe, ki gre skozi situacijo, ki povzroča anksioznost, ne da bi se poškodovala."

Modeliranje/Imitacija

"To je proces, v katerem se oseba uči vedenja tako, da opazuje in posnema druge. To je zelo učinkovita metoda spreminjanja vedenja, saj je opazovanje drugih eden od glavnih človeških načinov učenja, zato opazovanje ljudi, ki kažejo prilagodljivo vedenje, uči ljudi z neprilagojenimi odzivi boljših strategij obvladovanja. Izpostavljenost "Soočanje s situacijo ali dražljajem, ki se ga bojite.

Npr. obsesivno-kompulzivnega bolnika pozovemo, naj si ne umiva rok, potem ko jih je potopil v umazano vodo. Poplava je način izpostavljenosti in vivo, pri katerem je fobični posameznik dlje časa izpostavljen najbolj strah vzbujajočemu objektu ali situaciji brez možnosti pobega."

Končni premisleki

Samopregledovanje je odličen način, da se bolje spoznamo in v sebi prepoznamo vzorce neželenega vedenja, ponavljajočih se misli, bolečin in tesnobnih občutkov, ki nam povzročajo telesno in duševno škodo. Ne glede na izbrano obliko terapije je pomembno, da poiščete pomoč, kadar koli menite, da je to potrebno.

Reference

//blog.cognitive.com/know-what-behavioural-therapy-and-when-we-use-it // //blog.mundopsicologos.com/articles/know-how-it-works-behavioural-therapy //www.guiadacarreira.com.br/carreira/o-que-faz-um-psicanalista/ //www.psicanaliseclinica.com/metodo-da-associacao-livre-em-psicanalise/ //siteantigo.portaleducacao.com.br/conteudo/artigos/psicologia/diversas-tecnicas-da-terapia-vedenjski/11475

Ta članek je napisala Gleide Bezerra de Souza ( [email protected] ), ki je diplomirala iz portugalskega jezika in opravila podiplomski študij psihopedagogike.